"NON EGO, SED DEUS!"

Nadškofijski arhiv Maribor je 5.7.2006 v dvorcu Betnava pri Mariboru  odprl razstavo ob 130-letnici rojstva lavantinskega škofa Tomažiča z naslovom »Non Ego, Sed Deus« (Ne jaz, ampak Bog). Avtorja razstave, ki bo odprta do 05.01.2007, sta višja arhivistka nadškofijskega arhiva s. dr. Ilarija Montanar in arhivist prof. Igor Filipič. Ogled bo možen med 9. in 17 uro (ob sobotah med 11. in 16.), skupine se lahko prijavijo v gradu Betnava (02-331-2315) ali pri Škofijskem arhivu Maribor(0590-80-121).

Višja arhivistka sestra dr. Ilaria Montanar je v začetku leta 2002 prevzela vodstvo zgodovinskega oddelka takrat še Škofijskega arhiva v Mariboru. Pri urejanju arhivskega gradiva, je njeno posebno pozornost zbudila zapuščina  škofa dr. Ivana Jožefa Tomažiča, ki je s svojim delovanjem močno zaznamoval zgodovino prve polovice 20. stoletja takratne Lavantinske škofije. Svojo doktorsko disertacijo, ki jo je letos pred veliko nočjo obranila na papeški univerzi Gregoriana v Rimu, je posvetila osvetlitvi njegovega življenja in dela. 

Že pri urejanju arhivskega gradiva pokojnega škofa, ki je  živel  v izredno razburkanem času: doživel je dve svetovni vojni, razpad mogočne Avstro-ogrske monarhije, rojstvo Jugoslavije, upravo mariborske škofije Prekmurja in slovenskega dela Koroške, spoznal je in na svoji lastni koži občutil nacizem in komunizem, se je porodila ideja, da s priložnostno razstavo širši javnosti prikličemo v spomin življenje in delo moža, ki je s svojo modro pastirsko službo odločilno vplival na versko, kulturno in politično življenje v predhodnici sedanje mariborske metropolije.

Kot prvi postulator za beatifikacijo škofa Slomška, je pred 70 leti s Slomškovimi dnevi poživil molitev in delo v ta namen. Uredil je položaj Visoke bogoslovne šole. Za njene potrebe in potrebe bogoslovnega semenišča je pozidal sodobno stavbo, ki do sedaj še ni služila škofijskim potrebam, bo pa v prihodnjih letih pod okriljem Zavoda Antona Martina Slomška končno služila vzgoji mladih.  

»Ne jaz, ampak Bog«, je bilo njegovo novomašno in škofovsko geslo. Z živo vero in zaupanjem v Boga je vodil Lavantinsko škofijo v izredno težkih časih 2. svetovne vojne, ko je bil ločen od vernikov in duhovnikov. Kar 284 škofijskih in 81 redovnih duhovnikov je bilo  pregnanih z njihovih župnij na Hrvaško in Srbijo. Okusil je vladavino komunizma in njegovega zatiranja Cerkve. Ni mu bilo prizaneseno z boleznijo. V veselju in bolečini je bilo vodilo njegovega življenja: »Ne jaz, ampak Bog«.

Razstava je zbrala so zgolj nekatere kamenčke v mozaiku življenja in dela velikega  škofa dr. Ivana Jožefa Tomažiča, dobrega pastirja, ki je v prelomnih časih modro krmaril ladjo Lavantinske škofije po razburkanih valovih pretekle zgodovine.

Ivan Tomažič se je rodil 1. avgusta 1876 v Miklavžu pri Ormožu, v takratni mariborski (lavantinski) škofiji. Bil je peti sin staršev Antona Tomažiča in njegove žene Marije, rojene Ozmec. V družini so bili zelo verni, še posebej mama je posredovala otrokom pristne krščanske vrednote, kot nam Ivan Tomažič sam pripoveduje v svojih spisih. Po njegovi pripovedi vemo, da so doma živeli »bolj v pomanjkanju, kakor v obilici« in da ni bilo mišljeno, da bi šolo nadaljeval, a po posredovanju dobrotnikov, še posebej kaplana Jožefa Mlaska (1850-1901), je po končani osnovni šoli v Miklavžu, Ivan lahko obiskoval državno gimnazijo v Ljubljani. Dokončal jo je leta 1895 z odličnim uspehom. Nekaj dni pred maturo mu je po kratki, a mučni bolezni umrla mama. Po dolgem premišljevanju je isto leto napisal prošnjo za vstop v mariborsko bogoslovje in bil sprejet. Tu je živel in se pripravljal na duhovniško službo od leta 1895 do leta 1899. Lavantinski knezoškof Mihael Napotnik ga je posvetil v mašnika 5. decembra 1898, ko je bil star 22 let. Bil je kaplan pri Sv. Juriju ob Ščavnici (1899-1901) in v Celju pri Sv. Danijelu, in sicer od leta 1901 do leta 1903. Sledilo je obdobje izobraževanja na jezuitski teološki fakulteti v Innsbrucku (1903-1906), kjer je 4. aprila 1906 dosegel doktorat iz bogoslovnih ved z disertacijo »Die Exklusive bei der Papstwahl«. Ko je bil še v Innsbrucku, mu je umrl tudi oče. 

Leta 1905 ga je škof Napotnik imenoval za dvornega kaplana in tajnika. Postal je škofov tesen sodelavec in opravljal številne službe, med drugim je bil imenovan za škofijskega teologa (1906), duhovnega svetnika (1908), kanonika stolnega kapitlja (1915), konzistorialnega svetnika in finančnega prokuratorja, naddekana in vizitatorja mariborskega mestnega naddekanata, za predsednika komisije za cenzuro knjig (1916), suplenta cerkvene zgodovine in patrologije na teološkem učilišču (1920), stolnega dekana (1920). Po smrti škofa Napotnika (1922) je bil Tomažič v času izpraznjenega sedeža škofijski ekonom. Po imenovanju škofa Karlina za ordinarija je postal tudi njegov tesen sodelavec, še posebej zaradi dobrega poznanja škofije. Od leta 1924 do 1933 je bil urednik Oglasnika lavantiske škofije. Leta 1925 je bil imenovan za hišnega prelata svetega očeta, leta 1926 je postal prvi postulator za beatifikacijo škofa Antona Martina Slomška in leta 1928 pomožni škof in generalni vikar. V znamenje hvaležnosti dobrotniku, kaplanu Jožefu Mlasku, se je od takrat podpisoval s krstnim imenom Ivan, obenem pa še z birmanskim imenom Jožef. Po smrti škofa Karlina leta 1933, je bil msgr. Ivan Jožef Tomažič imenovan za lavantinskega knezoškofa in apostolskega administratorja delov krške, sekovske in somboteljske škofije v Jugoslaviji. Želel je biti pravi pastir vseh zaupanih mu vernikov, zato je ob nastopu službe ordinarija napisal: »Vsi smo pred Bogom enaki. Vsi brez izjeme smo poklicani, da Boga spoznavamo, ga ljubimo in mu služimo ter se tako zveličamo. Postavljen torej v to, da vodim k zveličanju vse, ki so mi izročeni v duhovno skrb, bi rad vsem postal vse, da bi rešil vse« (OLŠ 1933, VI). Zavzemal se je za beatifikacijo škofa Slomška in leta 1936 priredil Slomškove dneve, ki sodijo med največje verske prireditve takratnega časa, saj so na njih zbrali 400.000 podpisov Slovencev za pospešitev Slomškove beatifikacije. Na različne načine je skrbel za duhovne in gmotne potrebe vernikov, saj je tudi sam iz svoje lastne izkušnje dobro poznal, kaj pomeni pomoč dobrotnikov. Iskal je pristen odnos do ljudi, še posebej ob vizitacijah in birmovanjih. Zavzemal se je za razširjanje Katoliške akcije. Pri tem je lahko računal tudi na pomoč katehistinj Evharističnega križarstva, ki jih je spoznal, ko je bil leta 1934 na pastoralnem obisku v Nemčiji in na Nizozemskem. Katehistinjam je izročil grad Betnava v brezplačno uporabo, tako da se je, kot je sam pripovedoval, »iz te hiše razširjala misel za utrditev Kraljestva Kristusovega v smislu Katoliške akcije«. V skrbi za vzgojo in izobraževanje duhovnikov, njegovih tesnih sodelavcev pri oznanjevanju evangelija, je zgradil novo bogoslovje (1938-1941). Ta stavba, ki je bila zgrajena z darovi vernikov iz cele škofije, na žalost ni mogla nikoli služiti svojemu namenu zaradi vojne in povojnih dogodkov. 

Modra odločitev škofa Tomažiča je bila predčasna posvetitev duhovnikov leta 1941. Isti dan, 6. aprila 1941, se je namreč začelo vojno stanje. Ti novi duhovniki so lahko nekaj časa nemoteno delovali, ker še niso bili v evidenci Gestapa. Okupacija je bila za škofa, podobno kot za vse ljudi, bridka preizkušnja, zaradi številnih aretacij duhovnikov in vernikov, še posebej zato, ker s svojimi poskusi, da bi posredoval pri okupacijskih oblasteh, ni nič dosegel. V predvojnem času, v prvi dobi okupacije in proti koncu vojne se je izrazil proti vsaki nezakoniti in subverzivni dejavnosti, proti političnemu in podobnemu delovanju. Svoje stališče do komunizma je jasno izrazil leta 1940 v okviru tečaja Katoliške akcije v Kranju, ko je po papeških načelih obsodil ideologijo, zmoto in sodelovanje z zmoto, hkrati pa je pokazal svojo odprtost za posameznika v iskrenem iskanju resnice.