V petek, 18. avgusta 2006 dopoldne je v mariborski bolnišnici k Bogu po večno plačilo odšel duhovnik Rudolf Gašparič, biseromašnik, župnik v pokoju. POGREB BO V SREDO, 23.avgusta 2006 ob 16.00 uri V ŽUPNIJI TINJE.

ŽIVLJENJEPIS:

Biseromašnik Rudolf Gašparič se je, po spletu okoliščin, rodil 7. februarja 1917 v Kraljevici na Hrvaškem. Od tam se je družina kmalu preselila nazaj v Prekmurje, kjer je Rudolf preživljal svojo mladost.

Med madžarsko okupacijo je študiral bogoslovje v Szombathelyju na Madžarskem, kjer je bil 19. junija 1943 posvečen v duhovnika. Ker je bil čas madžarske okupacije, za novo mašo v domači župniji niso smeli izobesiti slovenske zastave, madžarske pa niso hoteli, zato so ob novi maši plapolale le papeške zastave.

Gašparičevo prvo kaplansko mesto je bil madžarski Pecöl blizu Szombathelyja. Tam je doživel vkorakanje ruske vojske. Spominja se, kako je ponoči na župnijska vrata potrkal ruski oficir in prosil za mleko. Tri gospodinje so se v strahu skrile v klet, ko pa jim je pojasnil, da oficir želi samo mleko, so se pomirile in mu postregle z mlekom.

Nato pa so si sledile duhovniške postojanke na Slovenskem: najprej je bil kaplan na Svetinju (1945–1947), nato pa kaplan v Hočah (1947–1950). Iz svojega kaplanskega delovanja v Hočah se spominja nekega neljubega dogodka. Tedaj – leta 1949 – z župnikom nista več smela poučevati verouka v šoli. Ravnatelj je nekoč vprašal učence: »Otroci, ali veste, katera dva človeka v Hočah nič ne delata, ampak samo jesta?« V razredu je zavladala tišina, ravnatelj pa je zmagoslavno dejal: »To sta župnik in kaplan.«
Iz Hoč je bil prestavljen na Kebelj, kjer je postal vikar namestnik (1950–1953). Kebeljskega župnika Ivana Škafarja so namreč obsodili na šest let zapora, ker je dal hrano in prenočišče dvema navideznima beguncema iz zaporov na Kidričevem, ki so mu jih podtaknili komunistični oblastniki. Na Keblju si je prislužil zaslišanje in denarno kazen, ker je v cerkvi prebral pismo škofa Držečnika.
Iz tega časa ima tudi zanimiv spomin: nekega dne je šel po opravkih v Maribor. Ko se je pozno zvečer vrnil, ga je v župnišču čakal mož, ki je že dopoldne prišel prosit za zakramente za svojo bolno mater. Takoj se je odpravil z njim. Na dom sta prišla okrog 22. ure. Ko je bolnici podelil zakramente, je ta mirno umrla. Kakor da bi ves dan čakala na prihod duhovnika.

Ko se je župnik Ivan Škafar vrnil na Kebelj, je bil Gašparič imenovan za župnijskega upravitelja pri sv. Mariji v Puščavi (1953–1961), kjer je bil izredno priljubljen med mladimi, s katerimi je rad hodil smučat. Med tem je bil od 1959–1961 tudi soupravitelj pri Sv. Duhu na Ostrem vrhu. Za tem je bil spet za dve leti kaplan v Turnišču (1961–1963), pet let kaplan v Lendavi (1963–1968), za kratek čas kaplan v Poljčanah (1968), nato pet let župnijski upravitelj (1968–1973) in nato še dve leti župnik (1973–1975) prav tam. Leta 1975 je prišel na Tinje na Pohorju, kjer je ostal kot župnijski upravitelj in nato župnik vse do svoje upokojitve leta 2004.

Večer svojega življenja je preživel v duhovniškem domu v Mariboru, kjer je z molitvijo spremljal vse svoje nekdanje župljane.
Rajnega priporočamo v molitev, naj počiva v miru!

Igor Vojinovič
Urad za odnose z javnostmi